TRANSMEDIJSKO PRIPOVEDOVANJE ZGODB – KAJ TO SPLOH JE?

Transmedijsko pripovedovanje zgodb ali transmedija je termin, ki se mu zaposleni v marketingu in produkciji vsebin v zadnjih letih le stežka ognemo. Pojav naj bi se iz modne besede postopoma tudi že prelevil v ekonomsko realnost globalne zabavne industrije. A transmedijski producent Jean Pierre Magro meni drugače.

Magro opozarja, da navidezni popularnosti navkljub profesionalci še vedno niso sprejeli enotne definicije transmedije, posledično pa večina praktikov s formo zaenkrat predvsem eksperimentira. Kar je problematično, saj odsotnost preverjene metode vodi v manjko dokazov o profitabilnosti pristopa, slednji pa učinkovito odvrača potencialne investitorje.

odsotnost jasne definicije transmedije vodi v manjko dokazov o profitabilnosti metode, ta pa učinkovito odvrača potencialne investitorje

Odsotnost jasne definicije transmedije vodi v manjko dokazov o profitabilnosti metode, ta pa učinkovito odvrača potencialne investitorje.

Začetki transmedije

Sodobni komunikacijski koncept, poznan kot transmedijsko pripovedovanje zgodb, je prva začela uporabljati zabavna filmska industrija v Združenih državah Amerike. Z namenom povrnitve stroškov snemanj visokoproračunskih filmov je podjetje The Walt Disney Company razširilo osnovno zgodbo filma ter odprlo zabaviščni park Disneyland in TV šov The Mickey Mouse Club. Tako so očetje Miki miške leta 1955 postali tudi očetje koncepta transmedijskega pripovedovanja zgodb.

Prva je termin uporabila Marsha Kinder v svoji knjigi Playing with Power in Movies, Television and Video Games: from Muppet Babies to Teenage Ninja Turtles. Avtorica je pisala o namerni uporabi intermedialnosti v sklopu oblikovanja komercialnih fiktivnih svetov za otroke. Velike franšize zabavne industrije, kot je podjetje The Walt Disney Company, je označila za “transmedijske nadsisteme”. Ti postavljajo uporabnika na mesto močnih in ključnih igralcev, pri tem pa zanikajo svojo komercialno manipulacijo z njim.

Transmedija danes

Mnenja o tem, kaj točno transmedijsko pripovedovanje zgodb je, ostajajo tudi danes, po več desetletjih prisotnosti pojava v medijski sferi, močno deljena.

Jeff Gomez, vodilni med ustvarjalci in producenti svetovno znanih transmedijskih franšiznih projektov, pravi: “V današnjem, medsebojno povezanem svetu, so mladi, najstniki in celo otroci tako vešči medijskih tehnologij, da se ‘pretakajo’ z ene platforme na drugo. Težava je v tem, da se vsebine, ki jih iščejo, ne pretakajo skupaj z njimi. Transmedija, kot disciplina, zagotavlja temelje za razvoj, produkcijo in distribucijo avdiovizualnih del zabavne industrije ali blagovnih znamk prek večjega števila medijskih platform. Transmedija je tista, ki ustvarja ‘pretok’.”

eden bolj znanih primerov rabe transmedijskega pripovedovanja zgodb je tudi zgodba Vojne zvezd

Eden bolj znanih primerov rabe transmedijskega pripovedovanja zgodb je tudi zgodba Vojne zvezd. Vir: Corporate3design.com.

Avtor Henry Jenkins v knjigi Convergence Culture: Where Old and New Media Collide transmedijo razglasi za novo estetiko, katere vzpon je vezan na uveljavitev procesa konvergence. Jenkins transmedijsko pripovedovanje zgodb označi za “proces, v katerem se osnovni elementi zgodbe sistematično razpršijo po različnih kanalih z namenom ustvarjati koordinirano, poenoteno zabavno izkušnjo. V idealnih pogojih je prispevek vsakega kanala k razvoju zgodbe kot celote unikaten.”

koncept transmedijskega pripovedovanja zgodb

Koncept transmedijskega pripovedovanja zgodb. Vir: Bryankramer.com.

Poznavalec sveta transmedije Robert Pratten opozarja še, da je transmedijsko pripovedovanje zgodb uspešno le, kadar je stopnja zadovoljstva uporabnikov z izkušnjo zgodbe kot celote višja od stopnje zadovoljstva uporabnikov z izkušnjami posameznih elementov zgodbe. Povedano drugače, vsak “podaljšek” osnovne zgodbe predstavlja samostojno mikro zgodbo, hkrati pa igra vitalno vlogo pri ubeseditvi celovite narative, s čimer ustvarja bogatejšo uporabniško izkušnjo.

Po Jenkinsu je transmedija umetnost ustvarjanja pripovednih svetov, kjer se morajo uporabniki, če želijo v celoti izkusiti fikcijski svet, preleviti v aktivne lovce in nabiralce. Tako uporabniki lovijo koščke zgodbe prek različnih medijskih kanalov, sodelujejo v spletnih klepetalnicah, primerjajo zapiske ter sestavljajo lastni tekst iz koščkov zgodbe, ki jih dobijo. Transmedija torej uporabnikom ponuja poglobljeno interaktivno izkušnjo in s tem spodbuja motivacijo za aktivno participacijo.

Transmedijsko pripovedovanje zgodb torej ni nov pojav. Je pa porast zanimanja zanj posledica vzpona digitaliziranega sveta, v katerem smo uporabniki večinoma ves čas priklopljeni na svetovno medmrežje, pri čemer uporabljamo različne naprave. V tem povezanem svetu klasično pripovedovanje zgodb enostavno ne zadošča več. In zato se tržniki, posledično pa tudi producenti vsebin, vse pogosteje ozirajo v smeri transmedije. A dokler pojava ne bomo jasno definirali, ga tudi ne moremo razumeti. Tako pa tudi težko naučimo producente vsebin in marketinške praktike, kako naj transmedijo v kar največji meri unovčijo.

“From my interviews with other professionals, it became clear that storytellers have been unable to fully exploit the possibilities at their disposal. Many lack the necessary knowledge and skills to maximise the potential of their stories across various platforms.” — Jean Pierre Magro

Če vas zanima še kaj ali pa bi kaj dodali, lahko pustite komentar ali pa mi pišete na družbenih omrežjih.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s

%d bloggers like this: